Mit ihrer langfristigen Vision 2040 für Fischerei und Aquakultur setzt die Europäische Union einen strategischen Rahmen für die Umgestaltung des Lebensmittelsektors im Wasserbereich. Da die EU heute mehr als 70 Prozent ihrer Meeresfrüchte importiert, sind die Hauptziele dieser Vision die Verringerung der Importabhängigkeit, die Stärkung der Wettbewerbsfähigkeit und Resilienz der Branche sowie die Förderung von Energielösungen mit geringem CO₂-Fußabdruck und nachhaltigen Fang- und Zuchtpraktiken.
Die Umsetzung dieser Vision steht jedoch vor ernsthaften Umweltherausforderungen. Ein großer Teil der Binnen- und Meeresgewässer in Europa erreicht nach wie vor keinen guten ökologischen Zustand, und der Druck durch den Klimawandel, hydromorphologische Eingriffe sowie die industrielle Raumnutzung nimmt weiter zu.
Kako torej cilje evropske vizije za ribištvo in akvakulturo do leta 2030 prenesti iz papirja v realnost in pri tem dejansko zaščititi vodne ekosisteme? O tem se pogovarjamo s Polono Pengal, direktorico inštituta Revivo, doktorico biologije, ki raziskuje ribe v rekah in morju ter vplive človeka in posledice klimatskih sprememb na vodne ekosisteme.
Inštitut Vivo je nevladna neprofitna organizacija, delamo pa na treh stebrih. Eno so raziskave, torej smo v vrhu inštitucij v Evropi, delamo HORIZONT raziskovalne projekte, v katerih raziskujemo trenutno stanje in potem na podlagi tega iščemo raznorazne rešitve – s kolegi iz cele Evrope in sveta. Drugi steber je potem prenos teh spoznanj v prakso. Torej delamo veliko s konkretnimi izvajalci na terenu, pa tudi z zakonodajalci, zato, da bi čim hitreje prenesli nova znanstvena spoznanja v prakso. In naš tretji steber so izobraževanje in ozaveščanje, torej aktivnosti usmerjene predvsem v mlade, ker preko njih najlažje dosežemo splošno populacijo. Te aktivnosti pa večinoma izvajamo na šolah bodisi kot naravoslovne dneve, delavnice in podobno, kjer otroke dejansko peljemo na reke. Skupaj z njimi raziskujemo in jih tako navdušimo za raziskovanje, hkrati pa jim pokažemo, kaj njihovo lokalno okolje v smislu rek dejansko še premore. Kaj bi lahko mogoče premoglo, če bi izboljšali stanje in tako naprej. V glavnem pa so naše področje delovanja vodni ekosistemi, predvsem reke, pa tudi morja, njihovo stanje, človekovi vplivi na te ekosisteme in pa izboljšanje stanja za naravo.
Kakšno je trenutno stanje v evropskih rekah in morjih, na katero Evropska unija s svojo vizijo za ribogojstvo in ribarjenje skuša odgovarjati?
Reke in morja so v relativno slabem stanju. To vemo. To spremljamo že od uvedbe vodne direktive, ki je prva prepoznala problem in začela iskati rešitve in jih tudi predlagala. Na žalost pa se ti ukrepi oziroma usmeritve, ki jih je dala, dejansko zelo slabo izvajajo. In nedavna analiza je pokazala, da ni bistvenih izboljšav, kar pomeni, da so reke v približno enakem stanju, kot so bile 30 let nazaj. In to ni dobro. V Sloveniji je približno 50 odstotkov rek v zadovoljivem stanju, vse ostale niso. In trend ne gre navzgor, ampak se dejansko še vedno situacija slabša, tako da zaenkrat nismo niti še ustavili uničevanja. Medtem ko na področju morja sicer nimam zelo recentnih podatkov, včasih sem se več s tem ukvarjala. Problem je seveda večplasten. V ribištvu je absolutno prelov. Vedno bolj se izpopolnjuje tehnike ribolova, rib v morju je enako in zaradi tega smo vedno bolj učinkoviti pri izlovu rib. Mi lahko dejansko morje izpraznimo do zadnje ribe in je samo stvar naše volje, ali bomo to naredili ali ne.
In tukaj se kaže, da je ta pristop čim večjega dobička napačen, ker seveda to pomeni, da se ribiči sami ne bodo zadržali in ne bodo pustili. Tudi če ujamejo prekomerno količino rib, ki na niti zakonsko ni več dovoljena. Ampak seveda, na morju je tudi nadzor problematičen. Lovi se z ogromnimi ladjami sredi Jadrana. Tam je zelo težko nadzorovati, koliko rib je šlo na krov, koliko so jih pretovorili, koliko so jih iztovorili. Sistemi so postavljeni, ampak vedno se najde luknje, tako da tudi kar se tiče morja, s stališča rib je situacija precej zaskrbljujoča in ne kaže nekih hudih znakov izboljšav. Ima pa morje to srečo, da je res tako veliko. Zaenkrat se še najdejo kotički, kamor človek s svojo opremo ne doseže in iz tam potem prihajajo nove populacije rib.
Strateške smernice Evropske unije za trajnostno akvakulturo ter vizije Evropske unije za ta sektor do leta 2040 spodbujata zmanjševanje uvozne odvisnosti skozi krepitev lokalne, ekološke in trajnostne proizvodnje vodnih beljakovin. Na katere načine in pod katerimi pogoji so cilji Evropske unije za leto 2030 uresničljivi ali pa so v nasprotju s prostorskimi in ekološkimi omejitvami rek in morja?
Nekako na nivoju celotne Evrope smo mi zelo, zelo veliko prostora, ki bi bil sicer lahko vir naravnih beljakovin, uporabili za druge namene. Za proizvajanje elektrike, za rekreativne namene… Pozidali smo poplavne ravnice, urbana območja smo pripeljali čisto do rek. S tem smo te sisteme degradirali. Ti sistemi zaradi tega niso več tako produktivni, kot bi lahko bili. In jaz verjamem, da bi lahko dosegli te cilje, če bi mi svoje druge aktivnosti seveda prilagodili in tako zmanjšali oziroma umaknili, da bi lahko naravni ekosistemi zvišali produkcijo. Tudi če imamo akvakulturo, akvakultura seveda temelji na naravni sposobnosti rek, da npo a eni strani zagotavljajo vodo, da imamo dovoljšnje količine za samočistilne sposobnosti rek, da je ta voda ustrezne kakovosti, ker mi neprestano onesnažujemo naše reke in morja in vsa ta onesnažila morajo naravni ekosistemi predelati. Lahko pa jih samo v primeru, da jim damo dovolj prostora, da te procese sami izpeljejo. Tako da jaz verjamem, da je možno in da Evropa razmišlja v pravo smer. Ampak ni vse odvisno samo od sektorjev ribogojništva in ribarjenja. Zelo veliko je odvisno predvsem od prostorskega načrtovanja in zagotavljanja prostora za naravne sisteme, da bodo lahko to produkcijo podprli.
To naju, Polona Pengal, pripelje do gradnje Googlovega podatkovnega centra v Kronsdorfu v Zgornji Avstriji. Projekt sproža proteste. Razlogi za to so ogromna poraba energije, predviden odvzem vode iz porečja reke Enns za potrebe hlajenja ter toplotna obremenitev vode ob njenem vračanju v reko. Google sicer napoveduje sklad za izboljšanje ekosistema reke Enns, vendar so strokovnjaki zaskrbljeni zaradi dviga temperature vode in porabe virov. Kaj pomenita odvzem velikih količin vode in vračanje segrete vode za lokalni ekosistem? Lahko verjamemo zagotovilom, da bo vpliv minimalen in po enem kilometru toka nezaznaven? Ali je to dovolj dobro?
Za digitalizacijo se super sliši, ima pa seveda posledice. To je zelo energetsko potraten sektor. Mi že sedaj tudi v Sloveniji, pa tudi v Avstriji, velik del energije pridobivamo iz hidroenergije. To pomeni, da že sedaj s potrebami po energiji vplivamo na vodne ekosisteme in hidroenergetski objekti so eni najbolj uničujočih posegov. Z dodatnim segrevanjem pa imamo v Sloveniji predvsem izkušnje z nuklearko, ki je sploh v letošnjem poletju dejansko presegla meje, ki so postavljene in bi morali posledično vklopiti hladilni stolp. In verjamem, da bo v primeru tega načrtovanega Googlovega objekta zelo kmalu prišlo do kakšne podobne situacije. Ker klimatske spremembe nam bodo prinesle vedno več takšnih poletij, kot smo jih imeli letos, in mi bi morali že danes razmišljati in načrtovati, da se temu poskusimo izogniti. Je pa tukaj vedno povratna zanka. Obstajajo drugi načini hlajenja, ki pa seveda spet potrebujejo dodatno energijo. In če to dodatno energijo dobivamo iz hidroenergije, ne vem, če smo karkoli dejansko rešili, ampak smo samo na drug način pritisnili na te iste vodne ekosisteme.
Kot družba bomo morali v neki točki prepoznati, da je planet omejen in mi smo že presegli njegove meje. In namesto da razmišljamo kaj še več in več, bi morali začeti se omejevati in ugotavljati, kje bi lahko manj potrošili, česa res nujno ne potrebujemo. In to so pogovori, ki jih trenutno sploh nimamo, ker se pogovarjamo samo o tem, kako bomo ta posamezen problem rešili. Tudi v problemu tega Googlovega novega objekta se pogovarjamo o tem, kakšen vpliv bo imel Googlov objekt, in kako bi ga lahko naredili. Ne pogovarjamo pa se o tem, kako bi lahko zmanjšali potrebo, da ta Googlov objekt sploh ne bi bil potreben. To je tisti razmislek, ki ga v družbi še ne naredimo. Pa bi bil ključen, ker vemo, da je večina planetarnih mej že sedaj preseženih. V Sloveniji aprila porabimo vse naravne vire. Torej, če pogledamo širše, dejansko Evropa tudi s temi načrtovanimi ukrepi ne more rešiti stvari. Ukrepi bi morali iti v smer, kako lahko zmanjšamo potrebe.
Polona Pengal, dvig temperature vode za eno do dve stopinji se za laika lahko sliši kot minimalno odstopanje in sprememba. Kaj to pomeni za rečni ekosistem?
Pri ugotavljanju vpliva spremembe temperature je zelo pomembno poznavanje lokalnega sistema. Za reko Enns, sicer ne vem kakšne so siceršnje temperature, ampak pri občutljivosti organizmov govorimo o tako imenovanih optimalnih temperaturnih intervalih, torej območjih temperature, kjer ribe optimalno bivajo in se razvijajo in živijo in pa potem mejnih in na koncu letalnih, torej tistih temperaturah, ki so za ribe akutno smrtne. To pomeni, da riba umre v nekaj minutah. Ena stvar je sama temperatura, drugo pa je, kako hitro prihaja do teh temperatur, kar seveda ima tudi lahko za posledico smrt. Za salmonide, to so postrvi, losos in podobne vrste, velja v praksi, da sprememba za več kot tri stopinje pomeni praktično takojšnjo smrt, ker se ne morejo tako hitro prilagoditi. Če je ta sprememba temperature dolgotrajnejša, torej, da se zgodi recimo v roku enega dneva, potem lahko ribe vklopijo mehanizme, preživijo tudi nekaj časa na višji temperaturi, če seveda to ni potem par mesecev čez poletje. Tako da je zelo odvisno, kakšne pogoje bodo v soglasju ali pa pri monitoringu postavili temu obratu in potem kakšen bo nadzor nad tem.
Bom ponovno izpostavila salmonide, ker so najbolj raziskani s tega področja, ker so tudi najbolj občutljivi na temperaturne spremembe, je temperatura 21 stopinj Celzija že sprejeta kot meja, nad katero je so dejansko fiziološke funkcije rib motene. To pomeni, da posledično lahko shirajo in na dolgi rok umrejo. Zdaj pa, koliko časa in kakšne temperature konkretno bodo v tem primeru? Mislim, da še ni podatka, se bodo pa verjetno avstrijski raziskovalci zelo veliko ukvarjali s tem in poskusili dati neke mejne robne pogoje, zato da bi ribe vseeno lahko v reki preživele. Kako se jih bo pa po tem spoštovalo, je pa spet drugo vprašanje.
Zakonodaja Evropske unije strogo omejuje vnos invazivnih vrst rib, vendar izkušnje iz preteklosti kažejo, da vedno znova prihaja pobegov iz ribogojnic. Kako lahko zaščitimo ekosisteme, ko tujerodne vrste pobegnejo v naravno okolje? Katere nevarnosti in priložnosti še prinaša gojenje tujerodnih vrst?
Potreba po ribogojstvu seveda obstaja. Vemo, da so proteini iz teh virov izjemno kakovostni. Koliko imamo v Sloveniji kapacitet za dodatne objekte? Jaz nimam te statistike. Obstajajo analize, je pa dejstvo, da gre to seveda z roko v roki s kakovostjo naših voda. Nekaj je kapaciteta same vode, in količine, nekaj pa kakovosti vode in posledično tudi kakovosti proizvodov, torej rib za prehrano. Ta sistem, ki, ki se razvija oziroma ki je že kar precej dobro razvit, torej zaprtega kroga je zelo zelo zanimiv za nas, ki se ukvarjamo z naravovarstvom in z ohranjanjem naravnih virov. Po eni strani zmanjša neposredni odvzem količin vode iz narave, hkrati pa lahko to vodo, ki je v zaprtem sistemu, drugače prečiščujemo, v smislu vode, ki jo odvzamemo iz potoka. Če je potok onesnažen, imamo mi procese, s katerimi lahko vodo v tako dobro stanje spravimo, da je uporabna za ribogojstvo. In če je potem to zaprt sistem, se kakovost vode lahko ohranja in se potem samo dopolnjuje.
Seveda čiščenje vode, ki se izteka iz ribogojnice, je pa malo bolj zahtevno oziroma ga je praktično nemogoče v popolnosti zagotoviti. Se pa vzpostavljajo razno razne raziskave in sistemi, ki bodo to izboljšali oziroma so že zelo dobro razviti. Ti sistemi potem hkrati poleg tega, da zmanjšajo potrebo po vodi, na nek način izboljšajo problem čiščenja, hkrati pa omejujejo en pomemben vektor vnosa invazivnih tujerodnih vrst. V ribogojstvu se običajno izbira vrste, ki zelo hitro pridobivajo na masi zaradi tega, da je čim krajši čas vzreje in čim večji doprinos. Takih vrst je v Sloveniji relativno malo, zato večinoma ribogojci posegajo po tujih vrstah iz Azije, Afrike in podobno, ki dosežejo visoko biomaso, niso tako občutljive na kakovost vode in podobno. Ampak če te vrste potem pri nas pridejo v naravno okolje, lahko naredijo izjemno škodo. Je pa dejstvo, da dokler te vrste ne pridejo v naravno okolje, je praktično nemogoče predvideti, ali bodo invazivne, ali se bodo razmnoževale ali se ne bodo, na katere dele sistema bodo vplivali.
Zaradi tega je prvi in najpomembnejši korak pri omejevanju invazivnih vrst preprečitev. Torej, da preprečimo, da te vrste pridejo v okolje. To lahko tako, da prepovemo uvoz teh vrst iz tujine za namene ribogojništva ali pa tudi za namene recimo akvaristike in podobno. Po drugi strani pa, če to nekako ne gre tako, kot se kaže v praksi, da uporabimo vse možne sisteme. Med njimi je ta sistem zaprtega kroga izjemno zanimiv, da preprečimo da preprečimo namernen ali pa nenameren vnos teh vrst, ki so sicer lahko prisotne v našem prostoru.
Za vzrejo enega kilograma mesojedih rib porabimo precejšnje količine uvoženih morskih virov ali soje. Kakšna je dejanska trajnostna bilanca ribogojstva, če računamo krmo? Ali je trditev o zeleni lokalni ribi v praksi sploh realistična? In kaj to pomeni za strategijo Evropske unije, ki stremi k samooskrbi? Je ta cilj uresničljiv?
Kot sem že prej rekla, smo na meji sposobnosti naših ekosistemov, da zagotavljajo osnovne pogoje za življenje. To pomeni, da naravna kapaciteta naših sistemov teh stvari ne more več zagotavljati. Zaradi tega tudi uporabljamo intenzivno akvakulturo, ker v teh sistemih umetno pospešimo in povečamo produkcijo. Seveda pa gre to v resnici za kredit. Povečana produkcija, ki jo v teh sistemih naredimo, ima svoj davek v naravi, torej v virih, ki jih porabimo zato, da pospešimo proizvodnjo, in hkrati v odpadkih, ki jih s proizvodnjo proizvedemo. Hrano rib, pridobljeno iz domačega okolja ali ne, je zelo težko nadzirati in regulirati. Jaz mislim, da gre v pravo smer. Če hočemo dejansko biti lokalno samozadostni, bi morali zagotoviti vire za hrano rib iz lokalnega okolja. Če tega nismo sposobni, pa tega ne smemo označiti kot zeleni ali lokalni proizvod, čeprav je sama riba bila vzgojena tukaj. Če smo pridobili hrano iz Afrike ali iz Azije, potem to pač ni lokalni proizvod, ker so s tem povezani ogljikovi odtisi, onesnaževanje okolja, od koder izhaja hrana. Je pa zelo težko v današnjem svetu zagotoviti, da je celotna veriga lokalna. To seveda za Evropo pomeni tudi višje proizvodne stroške. Hkrati pa vemo, da cene hrane že zdaj gredo v nebo. Celoten ta problem pa seveda izhaja iz tega, da smo presegli vse meje tega planeta in bi morali razmišljati čisto v drugo smer. Sektor akvakulture in ribištva pa znotraj svojih okvirov seveda išče najboljše možne rešitve in jih dejansko tudi preko te načrtovane vizije poskuša vpeljati. Ne bo pa to sigurno rešilo situacije. Mi bomo še vedno prekomerno obremenjevali okolje in produkcija bo sčasoma upadla in narava nas bo pripeljala v slepo ulico, če se ne bomo sami znali pravočasno ustaviti in začeti razmišljat popolnoma drugače.
Kaj je prva stvar, ki jo morajo države v praksi spremeniti že danes? Da leta 2040 ne bomo imeli sicer odličnih zakonov, a praznih rek ter zaprtih ribogojnic?
Evropa dela veliko dobrih stvari, ne more pa Evropa spremeniti družbene percepcije in razumevanja planetarnih mej, ki obstajajo. Ta paradigma neskončne rasti na omejenem planetu seveda ne gre. To že kar nekaj časa vemo in vprašanje je samo, kdaj bomo to kot družba, kot globalna družba sprejeli, in začeli delati drugače v smislu samoregulacije. In to kar ste v resnici vprašali, da bomo imeli leta 2040 prazne reke in zaprte ribogojnice, je čisto realen scenarij. Poleg same produkcije imamo še klimatske spremembe, ki same po sebi niso toliko problematične, problematične so pa v konceptu tega, da so naši sistemi že tako in tako neodporni, ker smo jih že pred klimatskimi spremembami pripeljali v tako degradirano stanje, da ne morejo zagotavljati osnovnih regulatornih in produkcijskih procesov in funkcij za človeka.
Polona Pengal, kje vidite pomanjkljivosti evropskih direktiv in ciljev, ki se pokažejo zaradi različnih pogojev in značilnosti posameznih držav članic? Do katere mere so upoštevane lokalne specifike?
Poznam situacijo na morju, pri čemer bi se omejila na jadranski bazen. Sodelovala sem pri ocenjevanju staležev rib nekaterih vrst in je seveda popolnoma različna percepcija in tudi možnost konkretnega vplivanja na stanje. Slovenija namreč v konceptu Jadrana prispeva skupno 0,001 odstotek ribolovnih virov. Vse ostalo polovijo ostale države. Torej, tudi če mi popolnoma zapremo ribištvo, se to v praksi v Jadranu na ribah ne bo nikjer poznalo. Zato tudi ukrepi, ki so bili na Evropski uniji sprejeti in jih potem Slovenija izvaja, so za Slovenijo dejansko nesmiselni. Mi smo omejili ribiče, smo jim odvzeli nekatere pravice, zelo močno smo jih regulirali, pri čemer se to nikjer v praksi ne pozna, ker je skupni doprinos Slovenije k tem številkam tako majhen. Sočasno so ukrepe seveda izvedle tudi druge države. Niso jih izvedle na enak način. Seveda ima vsaka država svoje pravice do kakšne mere in na kakšen način te ukrepe izvede. In seveda države, ki imajo večji delež ribištva tudi v BDP-ju, so sprejele drugačne ukrepe kot mi, manj so omejili ribiče oziroma so jim pustili možnosti, da še vedno lahko izvajajo svojo aktivnost.
Medtem ko je v Sloveniji je bilo to zelo regulirano. Je pa to seveda spet odvisno od tega, koliko so države velike, kakšno moč imajo v pogajanju z Evropsko komisijo in tako naprej. In pri tem je Slovenija majhna in seveda nima nekih močnih pogajalskih izhodišč. Zaradi tega so te razlike zelo pomembne in hkrati manjše države pogosto Izgubijo zaradi tega, ker se pri načrtovanju in uvajanju ukrepov njihov glas ne sliši in se njihovega aspekta niti ne razume.
Eno izmed vprašanj na terenu je tudi konflikt med zaščito plenilcev, torej kormoranov, vider in zaščito ribjih vrst. Ribiči namreč trdijo, da Evropska unija z doslednim varovanjem ptic in sesalcev uničuje rečni ekosistem in ribištvo. Kako krmariti med dvema direktivama Evropske unije, ki si v praksi navidezno nasprotujeta, torej med varstvom ptic in sesalcev ter ohranjanjem ribjih vrst? Ali si res nasprotujeta?
Ribje vrste so seveda zaščitene in vidre tudi. In v naravnih sistemih sta obe skupini živali normalno uspevali. Eni so plen, drugi so plenilec, ampak v naravnih sistemih se je vzpostavilo ravnovesje in pred človekom so te vrste sobivale milijone let. Problem pa ni v teh vrstah. Problem je v tem, da smo reke zregulirali, da smo jih vkalupili in da smo s tem uničili habitate, ki so vzdrževali ravnovesje med temi vrstami, med plenilci in plenom. In rešitev ni v upravljanju s temi vrstami, ampak v spremembi prakse, kako delamo z rekami. Namesto regulacij bi jim morali dati več prostora in v njih obnoviti naravne procese. Umakniti bi se morali in prepustiti rekam, da same ustvarjajo svoje rokave in svoje struge, namesto da jih mi oblikujemo. S tem bi si veliko znižali stroške, zmanjšali bi poplavno ogroženost in povrnili bi ravnotežje med vrstami v sistemih, s čemer bi si rešili tudi probleme, kot so kormoran, vidra in zaščitene ribje vrste. Moj glavni nasvet za vse upravljavce je dajte več zaupati naravi. Konec koncev iz nje izhajamo in brez nje ne moremo preživeti.
Der Weg zur Verwirklichung der europäischen Vision 2040 für Fischerei und Aquakultur wird sich daher nicht allein durch die Verabschiedung von Gesetzen und die Förderung neuer Technologien ebnen lassen, sondern erfordert auch eine grundlegende Änderung unseres Umgangs mit Raum und natürlichen Ressourcen. Wie Polona Pengal vom Institut REVIVO betont, müssen wir uns als Gesellschaft, anstatt ständig nur die einzelnen Folgen der industriellen und technologischen Entwicklung zu bekämpfen, mit den tatsächlichen Grenzen unseres Planeten auseinandersetzen und unseren eigenen Verbrauch reduzieren.
Če želimo do leta 2040 ohraniti žive reke in zagotoviti trajnostno lokalno hrano, bo morala evropska politika premostiti vrzel med energetskimi, kmetijskimi in okoljskimi cilji. Naravni ekosistemi namreč lahko podprejo trajnostno ribogojstvo in ribištvo le, če jim bomo pustili dovolj prostora in čiste vode za njihovo lastno obnovo.
Kurzbiografie
Polona Pengal je doktorica biologije, ki je svojo profesionalno pot začela na Zavodu za ribištvo Slovenije, od leta 2015 pa vodi neprofitno nevladno organizacijo Inštitut REVIVO. Raziskuje ribe v rekah in morju ter vplive človeka in posledice klimatskih sprememb na vodne ekosisteme. To znanje uporablja za soustvarjalno skrbništvo rek, torej identifikacijo in načrtovanje ukrepov za izboljšanje stanja teh ekosistemov v sodelovanju z vsemi deležniki z namenom izboljšanja kakovosti življenja ljudi.
Polona Pengal ist promovierte Biologin. Sie begann ihren beruflichen Werdegang beim Fischereinstitut Sloweniens (Zavod za ribištvo Slovenije) und leitet seit 2015 die gemeinnützige Nichtregierungsorganisation Institut REVIVO. Sie erforscht Fische in Flüssen und Meeren sowie die menschlichen Einflüsse und die Folgen des Klimawandels auf Wasserökosysteme. Dieses Wissen setzt sie für eine kooperative Flusspflege ein – sprich für die Identifizierung und Planung von Maßnahmen zur Verbesserung des Zustands dieser Ökosysteme in Zusammenarbeit mit allen Beteiligten, um die Lebensqualität der Menschen zu steigern.
Oblikovanje I Gestaltung: Nika Škof & Neža Katzmann Pavlovčič
Die Sendung wurde in Zusammenarbeit mit Euranet Plus – dem führenden Radiosender für europäische Nachrichten – produziert.
Oddajo pripravljamo v sodelovanju z Euranet Plus – vodilno radijsko mrežo za evropske novice.
