Willkommen zur Sendung Vive l’Europe! Gegenstand der heutigen Folge: Die Grenzen des Gesetzes: Zwei Länder, zwei Gesetze, ein Cannabis “. Dieses Thema wirft die wichtige Frage der rechtlichen Regulierung von Cannabis an der Grenze zwischen Slowenien und Österreich auf – ein Gebiet, in dem die Mur symbolisch zwei Länder mit unterschiedlichen rechtlichen Ansätzen für dieselbe Pflanze trennt. Während Österreich seit 2008 medizinisches Cannabis zulässt, gelten in Slowenien strengere Vorschriften. Nach Angaben der Europäischen Beobachtungsstelle für Drogen und Drogensucht (EBDD) konsumieren etwa 8 % der Erwachsenen in der EU Cannabis, was mehr als 22 Millionen Konsumenten entspricht, doch der rechtliche Rahmen ist nach wie vor fragmentiert und uneinheitlich. In diesem Beitrag sprechen wir mit Sasha Serban, CEO von Erbetix, über die Auswirkungen der unterschiedlichen Gesetzgebung auf die lokale Wirtschaft, die Rechtssicherheit und das tägliche Leben der Menschen, die entlang der Grenze leben.

Länder mit einer liberaleren Cannabispolitik verteidigen ihren Ansatz häufig mit dem Argument, dass Regulierung und Legalisierung den illegalen Handel einschränken, die Sicherheit der Konsumentinnen und Konsumenten durch Qualitätskontrollen erhöhen und eine effizientere Gesundheitsversorgung ermöglichen.

Razlika med zakonodajami vpliva na številne vidike življenja ljudi. Razlika med avstrijsko in slovensko obravnavo rastline konoplje Saši Serbanu omogoča povsem legalno in legitimno poslovanje na severnem bregu Mure, ki bi bilo v Sloveniji kriminalno dejane.

Oddelek Gartenzwerg v Bad Radkersburgu predvsem sloni na hortikulturne segmentu produkcije, okrasnih rastlin konoplje in pa uporabnih rastlin. Nutzpflanze. Po nemško izraz oni imajo Zierpflanze in Nutzpflanze. Mi se ukvarjamo s konopljo, tukaj v Avstriji lahko imamo zaradi zakonov produkcijo seksualnega razmnoževanja, določenih genotipov različnih vrst konoplje in v naši firmi hranimo 35 različnih vrst takšnih genotipov, in te rastline so standardizirane. Standardizirane pa pomeni to, da je to cel čas ena in ista rastlina. Razmnožuje se na ta način, da jo s skalpeli režemo, potikamo v medij in imamo kalilnico, kjer čakamo na korenino. In potem te rastline prodajamo. Večinoma naša firma deluje na B2B segmentu, kar je v Avstriji postal zelo velik segment v zadnjih dvajsetih letih. Večja mesta majo po več trgovin. Samo Dunaj, recimo, ima 30 trgovin, v Gradcu je 15 takih trgovin. In potem so to naše stranke. Ta zakon, ki to dovoljuje, stoji že dolga desetletja. Pred dvajsetimi leti je pa prvo podjetje na Dunaju to začelo. Je pa bil en fant, ki je bil študent prava in je odkril klavzulo v avstrijskem zakonu, ki govori o tem, da konoplja kot rastlina ni droga.

To je povezano s prevodom Konvencije Združenih narodov o drogah iz leta 1961, izpostavlja Sašo Serban. Konvencija ureja nadzor nad proizvodnjo, prometom in uporabo drog. Njen namen je zmanjšati zlorabo drog ter preprečevati nezakonito trgovino z njimi. Določbe konvencije naj bi se uporabljale v vseh državah, ki so jo ratificirale. Pa vendar …

… Avstrijci imajo to rešeno po svoje. Oni so dejansko prevedli konvencijo, tako kot je treba. Slovenija sploh nima do danes prevoda in to je tudi največji problem te zakonodaje, zakaj se ne more postaviti, zato ker nimamo prevoda konvencije. Avstrijci jo pa imajo in Avstrijci govorijo o uporabi konoplje v hortikulturne namene. Konoplja je rastlina, ni droga. Droga je pa delta 9 THC, ki je kemična substanca. To je droga. Tako imajo oni zakonsko to deljeno in to pomeni, da dokler rastlina sama ne proizvaja te kemične substance, tako dolgo ne govorimo o Suchmittelerzeugung, torej o proizvodnji nekih kontroliranih substanc. Zdaj v Avstriji lahko vsaka trgovina, vsaka vrtnarija prodaja okrasne rastline in v Avstriji so takšne rastline ali okrasnega namena ali pa uporabnega namena in imajo tudi nižjo davčno stopnjo, ker so življenjsko pomembne. Recimo tudi rastlina paradižnika je tako pomembna kot konopljina rastlina in država prelaga odgovornost na kupca, ne na proizvajalca.

O odgovornosti, ki jo prevzema proizvajalec, in o precedenčnih sodbah v Avstriji, ki so genske banke konoplje dokončno izvzeli iz sive cone zakona, Saša Serban.

Jaz kot proizvajalec moram vedno opozoriti, da te rastline, ki bi bile lahko droga, ne smejo cveteti. To moram jaz zagotavljati kot producent. In to mora tudi zagotavljati kupec. Če imam jaz kot producent sum, da bi, da bi neka stranka hotela to cveteti, moram odstopiti od kupne pogodbe. In to se dogaja. Ne bom rekel, da se to ne dogaja. Ampak po drugi strani je tako, da mi dosti delamo na B2B segmentu. Pred desetimi leti so bili precedensi na sodiščih v Avstriji, kjer so recimo firme firmam prodajale tisoče teh klonov, teh potaknjencev. Policija je to prestregla, in potem je bilo to na sodišču. In potem je Višje sodišče 2015 leto imelo precedenčno sodbo, kjer je to absolutno legaliziralo. Oni so prej govorili, da je to grau zone neka siva cona, kjer te stvari še niso bile točno jasne, kako sodna praksa deluje. In ker jaz kot producent, kot firma lahko prodam firmi, ki potem to prodaja, to absolutno ni kriminalno dejanje. To je samo transakcija med dvema firmama.

Različne državne politike glede obravnave drog, natančneje konoplje, vplivajo na gospodarski sektor – v državah z liberalnejšo politiko se podjetja ukvarjajo z gojenjem, predelavo, distribucijo, razvojem zdravil in izdelkov na osnovi konoplje – tako tudi v Avstriji. S tem se ustvarjajo delovna mesta, davčni prihodki in inovacije. Zaradi različnih zakonodaj med državami EU so podjetja omejena pri čezmejnem izvozu, investiranju ali oglaševanju izdelkov na osnovi konoplje. O svojih izkušnjah, Saša Serban, direktor podjeta Erbetix.

Ker Slovenija nima prevoda Konvencije Združenih narodov, imamo zakonodajo že iz Jugoslavije, ki govori o tem, da je rastlino konoplja enaka drogi. To je bistvenega pomena za razumevanje te problematike; Hrvati recimo tega nimajo. Mi kot firma smo kontrolirani s strani države, na ta način, da imamo enkrat na leto inšpekcijo s strani Agesa. AGES je agencija za hrano; naredi fitosanitarni pregled naših prostorov, kjer ugotavljajo, če so naše rastline zdrave in če nimamo nobenih škodljivcev. In potem dobimo za te rastline evropski potni list rastlin, s katerim lahko poslujemo v notranjem prometu Evropske unije in pa tudi svetovno, globalno. Ker smo že proizvedli in smo že poslali tudi izven evropskih meja za farmacevtske firme, ker imajo te firme ponavadi dovoljenje za pridelavo takih substanc. In so upravičene do tega, da lahko kupijo genetski material, ki ga hranimo kot knjižnico. Ker Avstrija dovoljuje tak zakon, ki dovoljuje, da imaš knjižnico, si potem tudi na svetovnem marketu in si zanimiv za države, kjer so te stvari že urejene, pa že malo bolj napredno in oni dovoljujejo pridelavo v medicinske namene in rekreativne namene – tako kot Nemčija trenutno. Zdaj pošiljamo tudi že v Nemčijo, ampak tam imamo neke omejitve. Privat oseba lahko kupi 3 rastline in to je to. Tako imajo omejitev. Ampak vse tiči tu v tej razliki v zakonodaji, ki pa recimo Hrvatom omogoča… Hrvati imajo recimo eksplicitno napisano, da lahko konopljo kot rastlino gojimo v notranjih prostorih. Zdaj pa Slovenija govori o zakonu medicinske konoplje, ki bo to komaj uvajala, medtem ko na Hrvaškem pa že lahko leta pošiljam. S tranzitom gre recimo rastlina čez Slovenijo pa konča nekje na Hrvaškem, pri kmetu, ki to da na njivo.

O tem, kako razlika v zakonodaji med Slovenijo in Avstrijo vpliva na njegovo življenje, Saša Serban tako.

Če grem z avtomobilom do firme, imam štiri minute. Če grem s kolesom, petnajst minut. Čez Muro, je to možno, na slovenski strani pa je to absolutno prepovedano. To je zelo bizarno. Bizarno pa zato, ker smo ena Evropska unija; imamo Schengen, imamo odprti trg. Vse je dovoljeno samo zdaj, ko je taka razlika, da je ena stvar prepovedana v eni državi, drugi pa ne, je precej bizarno. Jaz sem seveda to izkoristil na neki način, ki se mi je ponudil v nekem delu življenja. Ko se je ta opcija pojavila, sem videl poslovno priložnost. To pa je isto kot recimo moj sosed, ki je začel tu delati pivo, njemu niso takrat v zavodu dali koncesije. On bi moral čakati za kaj takega, jaz bi pa moral čakati na sprejetje nekega zakona… Zdaj recimo firma že 6 let deluje, zdaj bi že 6 let čakal pa še vedno ne bi mogel nič. To so velike razlike, ker recimo moja sreča, je to, da sem ob meji doma. To mi je zelo blizu. Nekdaj sem se vozil pol ure do svoje produkcije, zdaj, zadnji dve leti smo našo produkcijo dejansko selili v moj rojstni kraj. Jaz sem v Radkersburgu rojen, živim pa v Slovenski Radgoni in to mi je nekako najlepše. To, da sem lahko v bistvu uresničil to v svojem lastnem domačem kraju. To je velika zmaga.

Razlike v zakonodajnih okvirjih na področju gojenja in uporabe konoplje, so prispevale tudi k nejasnosti in izzivom, ko je Saša Serban, sicer zaradi osebnih življenjskih okoliščin, kot je povedal sam, imel v Sloveniji na svojem domu hišno preiskavo, saj je zoper njega bila podana prijava, da se ukvarja z drogami. Po uradni dolžnosti so prijavo policisti obravnavali in se srečali s Sašo, ki živi od legalnega posla v Avstriji, ki bi v Sloveniji bil kriminalno dejanje.

Ko sem imel hišno (preiskavo), so te policaji v enem trenutku razumeli, da jaz nisem proizvajal nobene droge v Sloveniji. Jaz sem vedno imel firmo samo v Avstriji in sem to tukaj počel legitimno z računi in prodajal… recimo v tistem obdobju smo prodajali dosti CBD in CBG rastlin, ki pa so v Avstriji deklarirani kot Nutzpflanze. To pomeni, da takšne rastline lahko cvetiš, ker ne proizvajajo delta 9 THCja. In mi smo prodajali te rastline večjim firmam, ki so cvetele na večjih formatih in jaz sem imel videoposnetke od tam. In jaz sem to tem policajem v hišni preiskavi pokazal. In oni enostavno niso mogli dojeti, kako je to možno. Oni na terenu vidijo zelo veliko tega in ponavadi je tudi njim že iz prakse jasno, da je to samo vprašanje časa, kako dolgo bo še vztrajala država pri teh mehanizmih, ki zdaj trenutno vztrajamo. Recimo, jaz sem imel hišno preiskavo. Na koncu niso našli čisto nič in osemnajst policistov je bilo v službi pol dneva, zdaj pa mi naj nekdo pove, ali je to bil dobro izkoriščen davkoplačevalski denar.

Takrat tožilec ni razumel. Po preiskavi ni razumel, kako je to možno, in sem se mogel še dvakrat zagovarjati na policijski postaji, sem jim mogel razložiti avstrijsko zakonodajo. Spet smo pri tej veliki razliki, kako recimo naši organi zakona niso mogli dojeti, kako je to možno. Pa to je par let nazaj, na primer 3-4 leta nazaj. Kako je to možno, da to v Avstriji možno, pri nas pa je to seveda vse prepovedano. Je pa tudi res da takrat, ko policija ne ve več v postopku, kdo ima prav, potem nastane zelo čudna atmosfera, ker policist ne ve več, če bo naredil napako v postopku. Gre se za to, kdo potem bolje ve, kakšen je zakon.

Čeprav glavnina posla podjetja Erbetix sloni na b2b segmentu, njihovo produkcijo obiščejo tudi fizične osebe.  

Moram reči, da so ljudje, ki pridejo k nam v produkcijo, vseh možnih političnih prepričanj in stari so med 18 in 95 let. Cel spekter ljudi pride sem; vsi segmenti družbe se pojavljajo pri nas. Avstrijci, ki pridejo, to drugače dojemajo kot Slovenci. Slovenci, ko pridejo sem, pa si kupijo okrasno rastlino, ki je tukaj legalna. Jaz jim povem, da to okrasna rastlina v Avstriji, v Sloveniji to več ni okrasna rastlina, če jo čez mejo prinesejo in potem so dostikrat frapirani. In potem v bistvu vedno pridemo do teh pogovorov: Zakaj je to nimamo urejeno? Zakaj je to v Avstriji urejeno? Recimo Avstrijci, ki pridejo sem, pa so ponosni na to, da to lahko počnejo, ker oni celo lahko uporabljajo rastlino. Če recimo pride neka 80-letna gospa k meni, ona si dela čaj iz tega, ona si posadi to rastlino in reče, da ko gre v cvet, jo ona poreže in potem v bistvu te liste uporablja v namen… recimo ona ne uporablja samo kot okrasno rastlino, ampak si kuha čaj iz te rastline. Ampak recimo temu tako – ve tudi sama, kaj je dovoljeno in kaj je prepovedano. Kdo pa kontrolira te ljudi, pa ne bi razpravljal. Kot sem že prej rekel, odgovornost za to nosijo kupci, ne jaz producent. Ampak to je seveda tako, država je to uredila in pravila so čisto jasna, kako to poteka. Je pa definitivna razlika med ljudmi, ki pridejo iz avstrijske strani ali pa pridejo s slovenske strani, kako gledajo na to, kaj mi tu počnemo.

Primer konoplje in njenih različnih zakonskih ureditev v Sloveniji, Avstriji in Nemčiji razkriva, kako zelo se lahko regulativni pristopi do iste snovi razlikujejo, tudi znotraj kulturno in geografsko povezanega prostora. Hkrati postane konoplja simbol širših družbenih odločitev – o tem, komu zaupamo, kako razumemo tveganja ter kaj pomeni odgovorna politika do psihoaktivnih substanc. Te razlike niso zgolj pravno-tehnične – odražajo različno stopnjo politične volje za spremembe, pa tudi odnos do posameznika kot odgovornega člana družbe. Medtem ko ene države stremijo k nadzoru in prepovedi, druge iščejo poti do regulacije, ki zmanjšuje škodo in vključuje uporabnike v zakonit okvir. V tem kontekstu postaja ključno vprašanje: ali je kaznovanje uporabnikov drog smiselna in učinkovita politika – ali pa bi bilo bolj smiselno drogam pristopiti z vidika regulacije, javnega zdravja in zmanjševanja škode? O tem več v izjavi našega sogovornika, Saše Serbana.

Verjetno po vseh teh desetletjih te vojne proti drogam, recimo temu tako, globalne vojne proti drogam, vidim vse te trende. Vse na to kaže, da to ni prava rešitev. Bolj agresivna politika na tem področju ni rešitev. Rešitev je … en pilotni projekt je recimo naredila Portugalska, leta nazaj. Potem Nemčija je šla zdaj v neko novo sfero. Seveda, tam se tudi stvari niso tako razvile, kot so rekli, ampak stvari so se premaknile naprej. Je pa čudno, da to ni enotno bolj rešeno. Vsi so čakali, recimo v primeru konoplje, so vsi čakali Nemčijo. Ker je Nemčija naredila en korak naprej, se posledično že dogajajo stvari, recimo Malta, Ciper, Lihtenštajn, Švica so šli naprej s temi politikami. So manj restriktivni. Več kontrole ima na ta način država. Ker v bistvu kontrolirajo nekaj, kar je prej kontroliral črni trg. Večje restrikcije pomenijo večji prostor za črni trg. Jaz mislim, ima država večjo kontrolo takrat, ko ni kriminalizirano, ko je manj kriminalizirano.

Če kriminaliziramo uporabnike, potem je to vedno nazadnjaška politika. Država dobi kontrolo samo takrat, ko ona prevzame kontrolo nad substancami. Takrat ima največjo kontrolo. In takrat pridejo tudi najbolj verodostojni podatki o uporabi drog. Recimo v odplakni vodi, se merijo koncentracije substanc in na ta način lahko spremljamo porabo. Zdaj, če spremljamo to porabo recimo težjih drog, vidimo, da poraba raste iz leta v leto raste.

Unser heutiger Gast war Saša Serban, CEO von Erbetix. Er wies darauf hin, dass die Unterschiede in der Gesetzgebung zwischen Slowenien und Österreich Hindernisse für das Unternehmertum und Rechtsklarheit schaffen.

Die europäische Cannabispolitik ist nach wie vor stark fragmentiert, was eine Herausforderung für das einheitliche Funktionieren der Europäischen Union und die Gleichbehandlung der Bürgerinnen und Bürger darstellt. Die Zersplitterung der Rechtsvorschriften wirft die Frage nach den Gründen für die derzeitigen restriktiven Maßnahmen auf, die zahlreichen Studien zufolge den Konsum nicht verringern, sondern die mit dem illegalen Markt verbundenen Risiken erhöhen und eine umfassende gesundheitliche Behandlung verhindern. Die Europäische Agentur für Drogen- und Suchtfragen weist daher auf die Notwendigkeit einer koordinierten, wissenschaftlich fundierten Politik hin, die gleichzeitig die öffentliche Gesundheit, die Sicherheit und die Achtung der Menschenrechte gewährleistet.

Statistiken zeigen, dass strenge Rechtsvorschriften den Konsum nicht verhindern, sondern zu rechtlichen Grauzonen, illegalem Handel und mangelnder Qualitätskontrolle führen.

Obwohl sich die Gesetzgebung langsam ändert, bleibt die Frage, ob die EU insgesamt mit den modernen wissenschaftlichen Erkenntnissen und Trends bei der Cannabisregulierung Schritt hält, oder ob sie weiterhin gespalten und ineffektiv ist.

Für die Menschen bedeutet dies unklare Grenzen zwischen legal und illegal, Unterschiede beim Zugang zu medizinischem Cannabis, unterschiedliche Sanktionen und unterschiedliche Möglichkeiten für das Unternehmertum. Für Europa besteht die Herausforderung darin, eine Politik zu vereinheitlichen, welche die Menschenrechte, die öffentliche Gesundheit und die Freiheit achtet.

Sie hörten den Beitrag „Die Grenzen des Gesetzes: Zwei Länder, zwei Gesetze, ein Cannabis“ im Zuge der Sendereihe Vive l’Europe auf AGORA 105.5. Danke, dass Sie dabei waren. Bis zum nächsten Mal, bleiben Sie informiert und offen für neue Perspektiven.